Žalnica

Včeraj je umrla oseba, ki sem jo  spoštovala in  občudovala dolga, dolga leta. Najine poti so se prepletale v otroških letih in ponovno kasneje, ko sem odrasla. V meni je pustila pečat, ki ne bo zbledel, s  svojim vzgledom pa me je nehote vodila na nove poti, dosegla, da so bili in so moji koraki bolj trdni in odločni.  Danes je dan, ko se spominjam vseh srčnih dogodkov, ki naju povezujejo…  v tolažbo so mi besede Toneta Pavčka, ki je na vprašanje ali veruje, da mrtvi še živijo, odgovoril:

»Mislim, da se človeško življenje ne preneha, ampak se nadaljuje v novi obliki. Lansko leto sem prevajal ruskega pesnika Zabolotckega, ki je mnogo let preživel v taboriščih. Pravi, ko bom umrl, ne bom umrl, lahko bom roža, lahko bom cvet, kopriva, ptica ki poje. To je njegova podoba. Ne gre za reinkarnacijo, ampak za vero v življenje, ki se ne konča. Menim tudi, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim. Vera v neminljivost in obstoj življenja nosi v sebi ogromno človeškost. Brez tega si manj kot človek. Brez te vere si obsojen na izginotje. S to vero v to pa si poklican tudi v drugačno človečnost in v dejavno ljubezen.« ( Tone Pavček)

12196091_1511138475849925_6037781255859325446_n

Advertisements

2 thoughts on “Žalnica

  1. Jožica Steblovnik

    Majda,krasno si napisala in še res je, tudi jaz sem jo imela zelo rada in mi je bila navih in vzpodbuda pri mojem delu. Hvala, da smo z njo preživeli nekaj let.

    Liked by 1 person

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s