Žalnica – ko zmanjka besed

K tebi hodim kot k beli cerkvi na hribu
na črno žalost oprt.
Prijazne kače se umikajo k zidu
in ti mi polagaš brv
v večnost, ki imaš jo za večno
in v svoj prekratek dan.
Stopam in komaj odganjam senco,
ki je nadte prišla,
da bi videl ustnice mrtve, a vendar žive,
kako se pregibajo brez glasu:
tako se morda spreminja molitev
v pesem ali temota v luč.
A rok si več ne podava.
Moji dvignjeni k tebi, maliči krč,
iz ene tvoje raste trava,
na drugo pada dež.

unnamed-1

Življenje nam podaja roko za vandranje kdo ve kam, pravi Tone Pavček, na srečne vesele poti in tudi na tiste žalostne, ki jih prehodiš brez besed… in tale njegova današnja pesem o spreminjanju je prava za zadnje dni… ko izveš, da je oseba, polna neusahljive energije hudo zbolela, ko izdelaš žalnico za nekoga, ki ga več ni in ko neseš adventni “venček” na grobek, njej, s katero si rok več ne podava…
unnamed-1
A z njo je tako – kot vedno zna iz temote priklicati luč… med izdelovanjem okraska zanjo sem podoživljala same lepe stvari, zato sem ji ga  naredila iz kavne skodelice, ker sva kavo tako radi spili skupaj…  dodala sem zvezdnati janež, posušene rožiče, cimetove palčke – kako je njena potička dišala in nobena  ni več tako dobra kot je bila njena…  štiri  strastne bučke tebi predstavljajo štiri adventne svečke, meni pa še nas štiri – tri rdeče bučke so bratci in četrta jaz…
Mami, v mojih mislih si vsak dan… 

 

Advertisements

10 thoughts on “Žalnica – ko zmanjka besed

  1. Čisto na robu solz…konec, že tečejo po licu….joj Majda, upam, da te mama sliši in vidi….Pa sem spet pri razmišljanju, kako človek hitro pozabi, da ima še oba starša živa, da je vse samo po sebi umevno, da se večno zgovarjamo na delo in pomanjkanje časa….da da da…dokler ni prepozno. Res si lepo strnila svoje misli ob tem venčku….ko je hudo, tudi take misli zelo pomagajo.

    Liked by 1 person

  2. Metuljčica

    Prav dotaknile so se me tvoje zapisane besede. Ko vidim tvoj dom, toplino v tvojih izdelkih, kako si lepo povezala venček s skupnimi trenutki ob kavici z mamico… Vedi da ravno ti spomini živijo in ljubijo dalje ter nam dajejo moč da zmoremo naprej.

    Like

  3. Cvetoči travnik

    Draga Majdica, to da si me spravila v jok ti verjetno ni potrebno razlagati. Vem kako je, ko jo pogrešaš vsak dan, vsak trenutek, ko je toliko stvari, za katere bi jo še rad vprašal, ji povedal, se jo dotikal in jo vonjal. Jokam skoraj vsakokrat ko tudi mene spomini zanesejo v tiste lepe dni, ki se ne bodo vrnili. Se je pa lepo pogovoriti z njo tudi tako, brez da jo vidiš in vem, da to pogosto delaš. Objemaj jo s svojimi lepimi mislimi, spomini in tako ali tako energija ostane povezana. Enkrat jo boš spet objela. S tabo in tvojimi v teh trenutkih boleče-sladkih spominov. Objem od mene, Andreja

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s