Žalnica – ko zmanjka besed

K tebi hodim kot k beli cerkvi na hribu

na črno žalost oprt.

Prijazne kače se umikajo k zidu

in ti mi polagaš brv

v večnost, ki imaš jo za večno

in v svoj prekratek dan.

Stopam in komaj odganjam senco,

ki je nadte prišla,

da bi videl ustnice mrtve, a vendar žive,

kako se pregibajo brez glasu:

tako se morda spreminja molitev

v pesem ali temota v luč.

A rok si več ne podava.

Moji dvignjeni k tebi, maliči krč,

iz ene tvoje raste trava,

na drugo pada dež.

Življenje nam podaja roko za vandranje kdo ve kam, pravi Tone Pavček, na srečne vesele poti in tudi na tiste žalostne, ki jih prehodiš brez besed… in tale njegova današnja pesem o spreminjanju je prava za zadnje dni… ko izveš, da je oseba, polna neusahljive energije hudo zbolela, ko izdelaš žalnico za nekoga, ki ga več ni in ko neseš adventni “venček” na grobek, njej, s katero si rok več ne podava…

A z njo je tako – kot vedno zna iz temote priklicati luč… med izdelovanjem okraska zanjo sem podoživljala same lepe stvari, zato sem ji ga  naredila iz kavne skodelice, ker sva kavo tako radi spili skupaj…  dodala sem zvezdnati janež, posušene rožiče, cimetove palčke – kako je njena potička dišala in nobena  ni več tako dobra kot je bila njena…  štiri  strastne bučke tebi predstavljajo štiri adventne svečke, meni pa še nas štiri – tri rdeče bučke so bratci in četrta jaz…

Mami, v mojih mislih si vsak dan…